TEMPUS FUGIT – magične fotoodslikave
Lado Jakša
(Spremno besedilo knjige Tempus fugit)
Za nas fotografe čas teče nekoliko drugače kot za ostale opazovalce globalnega trenutka na tem planetu. Skušamo ga zamrzniti, zaustaviti v odločilnem trenutku pritiska na sprožilec kamere, fiksirati njegov pretok v likovno in vsebinsko osmišljeni hipni odslikavi, fotografiji. To vsekakor drži tudi za Klemena Kunaverja, katerega fotografije stalno spremlja ta razmislek “odločilnega trenutka”, ki bo ustvaril sliko fotografsko zamrznjene in v času zaustavljene likovne podobe. Ta igra s časom se pri njem še posebej izrazito čuti in osmišlja z uporabo “dolgih časov” osvetlitve in s tem doseženih magičnih odslikav premikanja zvezdnega neba ali pa na fotografijah v led okovanega slapa Peričnika, ki tudi simbolno otrpne v trenu zamrznjenega trenutka fotografove odločitve, da je kompozicija prava, skladna in fotoodslikava vsebinsko dorečena.
Klemen Kunaver to igro in borbo s časom lepo povzame v stavku »Kljub prizadevanju časa ne morem ubiti. Lahko se le umikam v brezčasje – včasih odplavam z oblaki, spet drugič se potapljam v globini zvezdnega vsemirja«.
To sta tudi dve pomembni temi njegovih fotolikovnih iskanj poleg dreves, gozda, kamnitih artefaktov in arkadijskih krajin. Skoraj vedno pa magična nebesna opna izpolnjuje zgornji del njegovih fotografij, ki jih preplavljajo zgovorni oblaki ali pa soj zvezd, planetov in nebesnih plovil, ki ob dolgih osvetlitvenih časih na podobe nizajo geometrične risbe, kozmične zemljevide astronomskih in astroloških perspektiv.
Vibrantnost njegovih fotografij, ki jo doseže z namernim in “koreografsko” domišljenim gibanjem sebe in kamere ali pa z defokusiranjem gibajočih se ambientov in oseb v njih, kaže izvirno fotolikovno senzibilnost avtorja ter njegov občutek za skladno kompozicijo slike. Pri tem ta oblikovno likovni pristop ni sam sebi namen, temveč sledi vsebinski izostritvi, sporočilni dramaturgiji avtorja, zavezujočemu aktualnemu pričevanju o globalnem stresnem digitalnem trenutku, o našem bivanju v vesoljnem vrtiljaku.
Za Klemena Kunaverja tudi misel “biti pravi trenutek na pravem mestu” ni dovolj, temveč je le izhodiščni impulz, sprožilec ideje, ki mu pogosto sledi več ponovitev in vrnitev na isto lokacijo, da v pravem trenutku odkriti prizor lahko s ponovitvijo znova premisli in s poznavanjem fotografske tehnike ter njenih skritih možnosti še dodatno izmojstri.
Tudi ko teče beseda o tehniki, nas avtor v času digitalne fototelefonske in kvantitativno zbanalizirane manije fotografiranja znova preseneča: v nasprotju s tem sam najraje uporablja fiksne objektive, ki sicer s svojo nespremenljivo goriščno razdaljo praktično omejujejo dinamično in stopnjevano fokusiranje motiva ter zato zahtevajo natančno in domišljeno kadriranje slike, a po drugi strani zagotavljajo boljšo kvaliteto slike z več detajli, odtenki in dobro nadzorovano globinsko ostrino, kar je ena od bistvenih likovnih izrazil umetniške fotografije. Temu namreč kamere telefonov v glavnem niso prilagojene, saj mora biti svet okoli nas ves čas videti lepo izostren, samovšečkan in umetno inteligiziran. Zato Klemen kljub izkušnji digitalne tehnike uporablja objektive z ročno nastavljivo zaslonko, da lahko fluidno opno globinske ostrine – in namerne neostrine ter fotografskega sfumata – določa po svoji zamisli in osebnih likovnih preferencah. Prav tako ga navdušujejo aparati z analogno številčnico za izbiro časa zaklopa, kar seveda določa tudi zaslonko in omogoča večjo kontrolo globinskih planov fotografske slike, njihovo prosojnost, pretočnost in fluidnost ali pa namerno ostro izrisanost in fokusiranje detajlov.
Ni čudno, da je Klemenu Kunaverju globoko v zavesti ostala analogna izkušnja dela v fotografski temnici, ko sta varčnost in omejenost pri nakupovanju filmov od nas zahtevali globok vnaprejšnji razmislek, natančno kadriranje in pozicioniranje zaslonke ter z njo globinske ostrine, preden smo pritisnili na sprožilec, nato pa sta razvijanje in obdelava fotografij v temnici dodala končno strukturo slike. Tako njegove fotografije kljub uporabi digitalnega nosilca zahtevajo domišljen koncept, likovno in vsebinsko predpripravo, preden se zgodi odločilni klik. O njem nam v seznamu slik na koncu knjige natančno govorijo tudi za vsak posnetek posebej navedeni podatki o lokaciji nastanka, o kameri, objektivu, času in zaslonki, izbrani občutljivosti nosilca ter filtru, ki jih je avtor uporabil. Takšno natančnost in doslednost sicer v podobnih izdajah redko zasledimo, so pa ti podatki hkrati imeniten pripomoček za študij fotografije ter spoznavanje skrivnosti njene tehnične in oblikovne magije.
Spomin na temnico in črno-belo igro pozitiv : negativ se izrisuje tudi na njegovih posnetkih “senčnih avtoportretov”, ki v zanimivih postavitvah igrivo dialogizirajo s površino ambientov, kjer so nastali, v sencah pa še vedno ostaja njihova grafična struktura, ki jih notranje oživlja in dinamizira.
Človeške silhuete, ki na nekaterih fotografijah hipno zabrisane lebdijo v slikovni atmosferi, izvirno dinamizirajo notranje življenje fotografij ter jim dajo tudi ob arheoarkadičnih prizorih skrivnosten, a hkrati aktualen pridih.
Zahtevni nočni posnetki stečkov in kamnitih ruševin pod grafično mrežo zvezdnih poljan so vrhunski fotografski dosežek, likovno-vsebinski presežek, ki avtorsko odzvanja tudi v mednarodnem merilu. V soju jasnega nočnega neba ostro izrisani detajli kamnitih artefaktov z mojstrsko osvetlitvijo in kadriranjem avtorja dobijo mistični, nadrealistični in magični pridih, njihova skrivnostna svetilnost pa jih zaniha v sfero kozmičnega vsečasja in nadčasja.
Za zaključek se mi zdi najbolj zgovoren avtorjev citat: »Fotografi bi šli pogosto radi “drugam” – tja, ker še niso bili. Sam odkrivam ta “drugje” na vsakodnevnem jutranjem sprehodu med istimi saveljskimi polji. Hodim poleti, jeseni, pozimi in spomladi, v lepem vremenu, megli, snegu in dežju. V tem trenutku sem tukaj samo sedaj. Pokrajina ni nikoli ista in tudi po moji glavi se mi ne motajo iste misli. Vsak dan naredim kak “drug” posnetek.«