|…|
Danes, jutri, pojutrišnjem,
polni upanja veslamo s tokom,
da pade maska z obraza,
da pade vse kar pasti mora.
Kaj bo? Sprašujem, sprašuješ, sprašuje,
ako reka odloži svoje breme
in tok napne svoje moči,
se zabije v nas in ugotovi,
da jeseni in poleti
podobnost se zrcali
na vseh bregovih, vseh obrazih.
Sedi še ti, morda te preseneti,
da se je življenje
zagledalo v jesen, svojo sopotnico,
kot list z drevesa,
ki med padcem vabi zimo.
Kot blatna reka.

– Sándor Szúnyogh (Razmišljanja o jeseni in minljivosti)