Reminiscence

rem-mont-01a> ogled galerije REMINISCENCE

Reminiscence so likovne senzacije, katerih namen ni zgodba. Želijo biti pripovedno avtonomne in ne služiti kot medij komunikacije, ki bi razvijala temo. Kot oblikovalec in fotograf ustvarjam zgodbe, ki se navezujejo na vsebino, njihov namen pa je sporočanje točno določenega sporočila. Naročnik je kritik in omejevalec končne podobe …

Nasprotno s tem, so Reminiscence avtonomne, namenjene niso nikomur konkretno, njihova entiteta je predrzno larpurlartivna. Dovol je, da obstaja in ne vprašajte zakaj. Gre za čisto likovnost, ki me je ziritirala in zato je tukaj.

Vsaka od slik je nastajala trikrat. Prvič so stopile v stik z menoj, ko so bile opažene in s fotografiranjem vzete iz stvarnosti ter zapisane na CF. Drugič, ko so preživele selekcijo na računalniku in doživele metamorfozo v Photo shopu. Izrez, saturacija – desaturacija parcialne korekcije … so jim vdahnile novo življenje.

Moja zadnja likovna intervencija pa je bila postavitev slik v kovinske okvirje, načete od rje. Ti simbiotično zaživijo s sliko in so neločljivi del nje.

Sedaj ste na vrsti vi, da ob njih zmeditirate svojo reminiscenco.

– K. K.
(avtorjev tekst k razstavi Reminiscence, maj 2009)

> ogled galerije REMINISCENCE

Gerhard Richter v zvezi s svojimi abstraktnimi slikami izpostavlja razmerje med nadzorovanim in naključnim v ustvarjalnem procesu. Z nanosom barve na platno Richter ustvari izhodiščno polje, znotraj katerega bo lahko deloval, nato pa z raznimi lopatkami, letvami in ostalim orodjem barvo razmaže po površini platna in ta postopek kontinuirano ponavlja. Gre za postopek nadzorovanega naključja, kjer je nanos snovi na delovno površino naključno dejanje – gesta vzgiba, modifikacija tega nanosa – gesta ustvarjanja – pa je usmerjena v željeno kompozicijo. Lahko pa to razmerje obrnemo in ga razumemo v obratni smeri: izhodiščna kompozicija nanešene barve bo opredelila končno kompozicijo skozi algoritem naključnih transformacij, ki jih bodo opravila razna ustvarjalna orodja. V obeh primerih gre za napetost med danimi elementi in ustvarjenim delom, med naključnim in nadzorovanim, med snovjo in izdelkom, pri čemer je to napetost treba misliti v obeh smereh hkrati. Pri tem Richter izpostavlja, da je zanj ključnega pomena, kdaj prenehati s to serijo gest, kdaj je delo dokončano. Kdaj uvidi delo kot ustvarjeno.

Ob fotografijah Klemena Kunaverja lahko ta razmislek nadaljujemo. Detajli zarjavelih in ponovno prebarvanih in ponovno zarjavelih bark večinoma ne opredeljujejo objektov, pač pa prikazujejo površine. Čeprav se avtor distancira od ustvarjanja pomena, je potrebno njegove fotografije videti kot verigo pomenskih nanosov, ki jo opredeljuje zanimivo zaporedje. Ustvarjena prva plast barve na plovilu je bila izpostavljena naključni plasti rje in vremenskih vplivov, ali drugače, za plastjo možnega je sledila plast kontingentnega. Zaporedje se ponovi, ko kontingenca doseže mejo sprejemljivega, ko plovilo bodisi ni več varno za plovbo ali ko ne zadošča estetskim kriterijem lastnika plovila. Ponovno barva in nato sonce, morje in rja. Pomeni se tvorijo v postopku, v barvanju in v vremenskih vplivih in napetosti med njimi. Nato pa se v to verigo vključi fotografski posnetek, ki menjavanje plasti zaustavi in določi podobo. Gre za avtorjevo odločitev, da je razmerje možnosti in kontingence površine dokončno in zrelo za posnetek. Seveda se površine izven njegovega fotografskega posnetka spreminjajo naprej, živijo svojo verigo sprememb, vendar je pomembno, da te spremembe niso pomeni. Pomeni se namreč retrospektivno ustvarijo v podobi, ki jo fotograf ustvari in opredeli kot končno.

Za razliko od prej omenjenega slikarskega postopka, je Kunaver soočen z danostjo, z zunanjim svetom, ki ga prepozna in uporabi kot material, s katerim ustvari abstraktno podobo. Vendar je navkljub vzpostavljenim vzporednicam z Richterjevo abstraktno sliko in nadzorovano-naključnim plastenjem barv Kunaverjeva fotografija izjemno stvarna. Ko avtor zavrača določene poglede na svoje delo, ga je potrebno gledati ravno v teh vrzelih, ki zazijajo iz njega. Če sam izpostavi likovnost in abstrakcijo pred estetiziranjem in pomeni, je za razumevanje prvega potrebno vstopiti v njegovo fotografijo skozi slednje. To je za avtorja tista silno moteča napaka, nepomirjenost s svojim svetom ali celo tisti Unheimliche, ki nam bo omogočil vstop v svet, ki ga je avtor skonstruiral. Kunaver dvomi v podobe, ki ustvarjajo merilo lepega, vendar so iz njegovih fotografij jasno opredeljive klišejsko lepe ladje, ki smo jih kot otroci gledali in občudovali na družinskih počitnicah v Dalmaciji. In tista brezskrbnost in morje in prelepi sončni zahodi, ki jih ima avtor še vedno za hrbtom, in ki jih zagotovo še vedno na skrivaj fotografira. Vendar so prelepi, da bi bili vključeni v avtorjev ustvarjalni svet. Ta je motiviran v smeri abstrakcije in oddaljenosti od konkretnega, poblaznelega sveta. Sem ter tja lahko zaznamo ostanke prostora, razpoke in globino, ki dovolj opredelijo površino, da zaznamo tako lokacijo (Dalmacija) in objekt (ladja) kot kontekst (družinske počitnice) in čas posnetka (tista minuta, ko otroci še spijo ali pa se igrajo na plaži). Podoba postane v trenutku transparentna in likovna celota postane predvsem pomenska. Kot vstopna točka, kot stranski vhod v Kunaverjev svet to zadostuje. Od tu naprej sledi ponoven razmislek nazaj v abstrakcijo in v likovnost brez pomena. To je namreč izjemno pomembno: ob prepoznanju skrite, zamolčane stvarnosti lahko gledamo te abstraktne podobe kot odtujeni stvarni svet brez pomenov in obenem kot banalno zarjavelo barvo ladijskega trupa. Šele na tak način, skozi stranska vrata, lahko mislimo hkrati obe smeri prej omenjene napetosti od naključnega k nadzorovanemu, ali od izdelka do snovi. To pomeni misliti hkrati zarjavel ladijski trup in likovno kompozicijo, reportažo in abstrakcijo.

Klemen Kunaver je kot fotograf v svojem pristopu in tehniki enostaven, pri tem pa poseduje temeljno kvaliteto ustvarjalnega procesa – kontinuirani angažma po ustvarjanju sveta, v katerega verjame, in ki ga je pripravljen razvijati do te mere, da bo lahko produciral nova in nova dela, ne da bi se pri tem izčrpal. S takim pogledom na svoje delo avtor presega banalno fotografsko prakso in napoveduje potencialni razvoj serije v večje, kompleksnejše delo, ki bo plastovito na imanentnem nivoju fotografskega medija. Verjetno je iskanje nezavedne emocije in likovnosti v svojem delu prvi korak na tej poti, in avtorjeva dolžnost do svojega intimnega sveta je, da te korake izvaja enako kontinuirano, kot se plastijo barve in rja na ladijskih trupih. Šele v razviti obliki njegovega dela bodo retrospektivno ti posamezni koraki zadobili pomen, enako kot plasti na njegovih fotografijah. Pričakujem nadaljevanje.

Peter Rauch, u.d.i.a., MA (CSM)
maja 2009

> ogled galerije REMINISCENCE