O MOJI FOTOGRAFIJI …

Klemen Kunaver

Fotografija me privlači že od otroštva. Pomembna prelomnica na tem področju pa se je zgodila proti koncu osnovne šole, ko je starejši brat k hiši prinesel fotografski povečevalnik. V opuščenem kletnem stranišču sva si na dobrem kvadratnem metru površine uredila svoj ‘laboratorij’. Še danes se živo spominjam občutkov, doživetih v domači temnici, ko sem ob rdeči luči vznemirjeno motril nastajajoče slike. Kot majhno stvarjenje so se na lističih KEFO papirja izrisovale podobe, ki sem jih še pred nekaj urami lovil skozi iskalo fotoaparata. Čutil sem se pomembnega, ko sem odkril, da lahko s pritiskom na sprožilec določene podobe ponovno oživim in podoživim. Začelo se je moje raziskovanje tehnične plati fotografije.

Sledila je srednja šola, obdobje, ko sem se začel zanimati za likovnost. Razmišljanje o vizualnem sem kasneje poglobil skozi študij arhitekture, kar se je začelo odražati tudi v moji fotografiji. Preokupirala me je likovna razsežnost fotografije. Ustvarjati sem začel likovne senzacije, v katerih sama pripoved ni bila pomembna. Skušal sem jim dati avtonomijo, brez razvijanja teme. Ob tem sem razmišljal: »Gre za čisto likovnost, ki me je izzvala, in zato je tukaj.«

S časom sem začel v fotografiji odkrivati njen izrazni potencial. Postajala je medij, skozi katerega sem začel vstopati v svoj notranji svet. Pozornost misli sem začel preusmerjati od zunanje materialne resničnosti k notranjemu doživljanju. Tu sem se moral odreči ideji fotografije kot verodostojni odslikavi stvarnosti. Začel sem eksperimentirati. ‘Plastenja’ sem poimenoval tehniko, kjer sem nizal podobe in jih likovno prepletal. Fotografija je postala del miselnega procesa, asociativno proženega preko dražljajev, ki so jih izzvale podobe okolja. Te podobe sem začel ‘plastiti’ v novo kontekstualno celoto. 

Danes dojemam fotografijo kot kompleksni preplet tehnične, likovne in izrazne sfere. Gre za gibanje v neskončnem kreativnem polju, skozi katero stopam v svoj notranji svet do vsebin, ki so latentno prisotne in se skozi proces fotografije artikulirajo in želijo s svojo vizualizacijo komunicirati s svetom. S fotografijo pripovedujem, česar z besedami ne znam.