Vzel sem si čas in razmišljal o času.
Pravzaprav o svojem odnosu do časa.
Gre za igro, kjer se protagonist in antagonist nenehno boriva za svojo vlogo.
Enkrat sem protagonist jaz, drugič čas.
Jaz sem tisti, ki s svojo percepcijo dajem času moč ali mu jo jemljem.
Bežeča drevesa so le posledica drvenja mimo njih –
s svojo mimobežnostjo spreminjam objektivno statično v subjektivno dinamično.
Kljub prizadevanju časa ne morem ubiti.
Lahko se le umikam v brezčasje –
včasih odplavam z oblaki,
spet drugič se potapljam v globinah zvezdnega vsemirja.

– KK